Manca Trampuš, Domen Don Holc in Tilen Prašnikar (Koala Voice): Ničesar ne delamo brez koncepta

Radi se igramo z jeziki, kot da so tudi oni neke vrste inštrument… Mi smo državljani sveta, vendar nam ni problem, da smo hkrati tudi Slovenci… Repetitor so dvignili regionalno sceno v evropskih alternativnih okvirih… Vse je dobro, dokler se lahko vsaj malo distanciraš od vsakodnevnega življenja

Tako kot njihova država so bili tudi slovenski bendi in glasbeniki vedno korak pred vsemi, avantgardni in drugačni. Kajti priznati moramo, da kaj podobnega Pankrtom, Videosexu, Lačnemu Franzu, Laibachu, Miladojki Youneed… v ostalem delu nekdanje Jugoslavije ni obstajalo. Te skupine so težave v razumevanju njihovega jezika nadomestile s presežkom ustvarjalnosti in konceptualnosti, pogosto pa so uporabljali tudi srbohrvaški jezik, da bi se prilagodili.

Če mislite, da Slovenija po teh „metuzalemih“ nima več kaj ponuditi, se motite. Čeprav nisem natančno spremljal slovenske scene od razpada države naprej, mi ni ušel ljubljanski punk band NIET, raper iz ljubljanske četrti Trnovo Klemen Klemen, zdaj že slavna Siddharta in Zaklonišče prepeva iz Nove Gorice. Vendar pa me noben od teh bendov ni pritegnil tako kot so me simpatični Koala Voice.

Ni preprostega načina, da bi opisali to, kar počne ta bend iz Kisovca. Ali pa morda tudi je. Vsa svoja glasbena in življenjska doživetja uspejo sublimirati v svoje pesmi, ki so tako intenzivne in koncentrirane, da je težko prebaviti vso vsebino naenkrat. In če vam ne uspe vsega pogoltniti v enem grižljaju, vam bodo zagotovo obarvali garderobo, na način, da se boste morali tudi kasneje ukvarjati z njihovimi idejami, morda celo večkrat.

Na odru prevladuje Manca Trampuš, kitaristka, vokalistka in neformalna vodja benda. Neutrudni skakač na odru, v kulturnem smislu pa popolna kombinacija Bjork in Pike Nogavičke. Brata Prašnikar, Tilen na basu in Miha na bobnih, kot dve energetski bombi prinašata potrebno ritmično napetost in ohranjata napetost na nujni ravni. In tu je tudi „tihi morilec“ Domen Don Holc, ki bo brez trzanja in tikov na obrazu opravil vse naloge na kitari. Tako kot igralec Don Johnson v seriji „Miami Vice“, po katerem je dobil vzdevek.

V devetih letih so izdali impresivnih pet studijskih in en live album, kar je statistika, s katero se lahko pohvali le malo bendov. Poleg tega je vse zelo kvalitetno, tako kot tudi njihovi koncerti. Kot mnogi drugi bendi zunaj Srbije so tudi Koala Voice odkrili čar novosadske knjigarne Bulevar Books, kjer so nedavno nastopili že tretjič. Izkoristili smo ta trenutek, da s temi deloholiki in filozofi sodobnega časa spregovorimo nekaj besed za Rockomotivo in ob tem skrbno pazimo na koncept, prav tako kot to počnejo oni.

Kaj je torej tako zanimivo v zvokih, ki jih proizvajajo koale? Rekel bi, da na specifičen način rohnijo in prdijo.

Manca: Hahaha, ja, točno to.

Domen: Koale imajo dvojne glasilke, zato ustvarjajo nek ta specifičen zvok…

Manca: … kot neki dinozavri…

Domen: … in ko smo začeli igrati, smo ugotovili, da moramo zdaj nekako poimenovati ta bend. Takrat smo naleteli na knjigo Thomasa Gunziga „Najmanjši živalski vrt na svetu“, zbirko ironičnih zgodb o različnih živalih.

Manca: Koala nam je bila v tej knjigi zanimiva, ker v njej prdi in oddaja še nekaj čudnih zvokov. In tako smo si rekli nekaj v stilu „Koale? That’s fun“… Ni pa šlo zares za kakšno zelo globoko razmišljanje.

Je Radovan (kombi) še živ? Še vedno vozi?

Domen: Na žalost znameniti Peugeot Boxer ni več z nami.

Manca: Je že moralo biti tako, Radovan nam je namreč začel razpadati. Uspešno ga je nasledil CedeVito (Mercedes Vito).

Rekli bi, da je osrednja Slovenija rodovitna zemlja za umetnike. Vaša baza je Kisovec, majhen kraj, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od Trbovelj, kjer je nastal kultni bend Laibach…

Domen: Pravzaprav smo vsi rojeni v Trbovljah, tam sta glavna bolnišnica in porodnišnica za našo regijo.

Torej še ena zanimivost. Pa vam je bilo to okolje navdihujoče in v kolikšni meri?

Domen: Da, vsaj zase lahko to rečem. Trbovlje, Zagorje, Hrastnik, Kisovec… To so bile v nekih preteklih časih vse rudarske kolonije. Tam so bili ljudje iz bivše Jugoslavije, pa tudi iz cele Evrope, ki so prišli sem živet in delat. Zaradi tega je v tej regiji nekoliko več človečnosti, širine in topline med ljudmi.

Manca: Poleg tega so ti kraji skriti v veliki ozki dolini reke Save, tudi zato morda ta potreba po svobodi, ki jo da glasba.

Domen: To so bila vsa industrijska mesta, zato je tudi zvok glasbe nekako bolj industrijski. Ko smo bili mlajši, v tej regiji ni bilo veliko glasbenikov in bendov na sceni. Moral si iti v Ljubljano, ki je glavno mesto, zato vsa kultura gravitira proti njej.

Manca: Res je, morali smo iti v Ljubljano, da smo lahko še kje igrali, saj v Zasavju ni bilo zelo veliko priložnosti pa tudi obiska koncertov ni bilo.

Domen: Na začetku smo imeli prostor za vaje v Kisovcu, nato pa smo se preselili v Ljubljano. Po določenem času smo se vrnili v Kisovec, da bi se nekoliko oddaljili od mesta, scene in vsega ostalega ter da bi lahko delali v miru.

Od samega začetka ste mednarodni bend, saj v svoji glasbi uporabljate veliko jezikov: francoščino, italijanščino, nemščino, angleščino, slovenščino, srbohrvaščino… Je bila to vaša namera ali se je to zgodilo povsem slučajno?

Manca: Mislim, da je bilo to povsem slučajno. Radi se igramo z jeziki, kot da so tudi oni neka vrsta inštrumenta. Vsak jezik ima določen zvok, tako na primer med jam session-om ugotovimo, da mora biti določena pesem v srbohrvaščini, ker ima neko melodijo, ki nas potegne v ta jezik. Podobno je bilo tudi z drugimi jeziki.

Domen: Ko smo začeli igrati, so bile vse naše pesmi v angleščini. Verjetno je to bilo zato, ker smo takšna generacija. Intenzivno smo se učili angleščino v šoli, poslušali smo glasbo in gledali filme v angleščini, saj filmi pri nas niso sinhronizirani.

Manca: In potem so novinarji iz slovenskih medijev redno spraševali, zakaj ne pojemo v slovenščini in ali morda sovražimo svoj materni jezik.

Domen: Naš odgovor na vse to je bila naša prva pesem v slovenščini “Vede premikanja”, kar je odprlo vrata za vse druge jezike.

Manca: V tistem trenutku so novinarji mislili, da bomo od zdaj naprej vse pesmi ustvarjali v slovenščini, mi pa smo si rekli “pozabi to, tukaj imaš francoščino”. S tem smo pokazali tudi nekaj svoje pankerske drže.

Glede na to, da mešate jezike in različne glasbene žanre, se počutite kot Slovenci ali kot državljani sveta?

Domen: Rekel bi, da smo državljani sveta, vendar nam ni problem, da smo hkrati tudi Slovenci. V teh petnajstih letih kariere smo veliko potovali, vendar nam je vedno prijetno, ko se vrnemo v Slovenijo, saj je okolje povsem sproščeno. Naš jezik je lep, imamo dvojino, kar omogoča tudi nekaj zanimivih jezikovnih trikov, ki jih lahko uporabljamo.

Kako vas je sprejelo tuje občinstvo? Zdi se mi, da so Angleži najbolje odreagirali na to, kar počnete.

Domen: Ne bi rekel, bolj so to Španci. Ko smo bili na dvotedenski turneji v Španiji, so že tretji dan ljudje peli z nami, celo v slovenščini! To je bilo prvič, da sem doživel kaj takega. Nekaj podobnega se nam je zgodilo tudi na Slovaškem. V Angliji smo bili samo enkrat, nastopili smo na festivalu Liverpool Sound City, čisto v redu izkušnja.

Manca: Glede na to, da pojemo v več jezikih, mi je super, ko vidim, da občinstvo ne razume jezika, vendar razume »vajb«, ki ga prinašamo. Torej, jezik ni problem.

Na katerih osnovah ste zgradili svoj glasbeni izraz? Na prvi posluh zveni kot indie ali melodični punk, z blagim pridihom melanholije in depresije. Na zadnjem albumu je celo nekaj primesi amerikane.

Domen: Da, s časom je ta amerikana postala vse bolj prisotna v našem zvoku. Prej je bil to večinoma “vintage sound” zaradi inštrumentov in opreme, ki smo jo uporabljali. Miha prej ni igral bobnov, temveč kitaro. Prav tako je Tilen prej igral kitaro, nato pa prešel na bas.

Manca: Nekako smo se skupaj tudi učili igrati te inštrumente, ki jih imamo. Zvok, ki nam je bil vsem skupni imenovalec, so bili The Strokes, Pixies, The Doors, vendar je vsak od nas prinesel tudi nekaj svojih osebnih vplivov. Pravzaprav smo štirje posamezniki, ki skupaj ustvarjajo glasbo. Stvari so se začele tako, da smo na našem prvem nastopu takoj dobili ponudbo za drugega. In tako dalje, korak za korakom … In zdaj smo tu, kjer smo.

Opazil sem, da sta v manjših krajih v Sloveniji, zlasti okoli Triglava, depresija in melanholija zelo prisotni med ljudmi. Od kod to, če vemo, da je Slovenija lepa, urejena in ekološka država?

Manca: Hahaha, to vi mislite …

Domen: Jaz bom ostal pri tem, da je Slovenija zelo kul, tako po evropskih kot svetovnih standardih. V dveh urah si lahko z gore na morju, cross-country tura ne traja več kot štiri ure…

Manca: Da, to, da je Slovenija tako majhna in udobna, ima svoje pozitivne in negativne plati.

Domen: Ko govorimo o glasbi, obstaja močna alternativna scena tudi v nekaterih manjših mestih in krajih. Ljubljana in Maribor imata kot največji mesti nekoliko več “umetniške scene”. Ampak ko prideš v Trbovlje, kjer smo se mi rodili, vidiš samo železniško postajo, dimnik in tovarne. In nekaj lišajev, ki jih ne najdeš nikjer drugje, ker je zrak v tistem kraju tako onesnažen. To je morda tudi razlog, zakaj obstaja ta depresija, vendar so se ljudje naučili preživeti, kar tej depresiji daje neko vrsto kontrasta.

Tilen: Veliko klubov v manjših mestih se je zaprlo, vse manj je prostorov, kjer bi lahko igrali punk, zato gre vse proti mainstreamu in elektroniki.

Lahko glede na to govorimo o obstoju kakšne glasbene scene v Sloveniji?

Domen: Ko smo bili mi mladi, so v Sloveniji obstajali trije večji bendi, ki so jih vsi poslušali: Siddharta, Dan D in Big Foot Mama. Za nove bende, kot smo mi, ni bilo veliko priložnosti, da bi se prebili. Morali smo iskati tako alternativne poti kot tudi alternativne klube, da bi se sploh slišalo za nas. Vendar pa se je v zadnjih nekaj letih pojavilo veliko novih, mladih bendov: Haiku Garden, Persons From Porlock…

Joker Out?

Domen: Oni so prišli kasneje, pravzaprav najkasneje od vseh. Pogosto pravijo, da smo mi bili eden izmed bendov, ki so jih oni poslušali in ki so odprli vrata naslednjim generacijam, nečemu, kar se imenuje “novi val slovenske glasbe”.

Torej ste bili v Sloveniji pobudniki nečesa novega, podobno kot Repetitor v Srbiji?

Domen: To so nam rekli drugi, tisti, ki skrbno spremljajo glasbo ali pišejo glasbene kritike. Vse to zaradi tega, ker smo pogosto pomagali in podpirali kolege na vzponu, posojali opremo drugim… Nekateri mediji menijo, da smo mi bili predhodniki nove generacije, vendar to sploh ni bil naš namen, mi smo samo želeli igrati.

Nekateri drugi mediji pa pravijo, da je omenjeni Repetitor bil bend, ki vas je zagnal in navdihnil. Je to res?

Domen: Večkrat smo igrali skupaj, Boris je celo igral na mojo kitaro na koncertu v Rušah v Sloveniji. To je, mimogrede, kitara, ki sem jo dobil za svoj 22. rojstni dan.

Tilen: Vsi smo poslušali Repetitor, ta bend je dvignil regionalno sceno na visoko mesto v evropskih alternativnih okvirih. Malo je takih bendov, s tako “alternativno dušo”. Tudi sami smo želeli delati stvari na podoben način.

V zadnjem času se vse več govori o neki obliki regionalnega sodelovanja in združevanja bendov. Na Hrvaškem imamo Zvučni zid, JeboTon, v Srbiji Hali Gali projekt… Kaj se na tem področju dogaja v Sloveniji? Ali kot bend čutite željo in potrebo po tesnejšem sodelovanju z bendi v regiji?

Domen: Da, imamo to željo. Ne smemo pozabiti, da je korona trajala tri leta in da je bilo v tistem času zelo težko potovati in karkoli organizirati. Pred korono je bil festival MENT pomemben dejavnik povezovanja bendov in scen. Ko smo prvič prišli na Hrvaško, v Srbijo in Bosno in Hercegovino, je bilo to preko MENT Festivala.

Tilen: Ni posebnih mrež, tako kot ni prave scene. Obstaja nekaj bendov, vendar ne tudi sama scena.

Domen: Da, vse je na nekem individualnem nivoju, za vsem tem pa stoji entuziazem posameznikov. Pogosto se pojavi problem tudi z ustreznim prostorom za koncerte. Dvorana Stožice se je šele pred kratkim odprla za koncerte. Prej so bili klubi, ki so sprejeli od 80 do 300 ljudi, in to je lepo delovalo. Nihče pa ni razmišljal o tem, da bi organiziral koncert za 15.000 obiskovalcev, saj jih toliko ni bilo. Vendar zdaj stvari izgledajo precej drugače.

Kdo vam je od glasbenikov, bendov, producentov… blizu na Hrvaškem in v Srbiji, koga smatrate za naravne partnerje? Na primer, znano je, da ste sodelovali z Marino Uzelac pri spotu za pesem “Vukovi”.

Domen: Veš, malo smo avtistični, ko gre za druženje z ljudmi izven benda (smeh). Na primer, s Seine smo igrali skupaj in z njimi se res lepo razumemo. Igrali smo tudi s Porto Morto…

Manca: Porto Morto so mi zelo všeč, samo ne vem, če smo tudi mi njim všeč (smeh).

Domen: In Marina je naredila res lep spot za “Vukove”.

Kako je prišlo do sodelovanja z njo?

Manca: Preko benda Seine.

Tilen: Vedeli smo, kaj ona počne, in imeli smo neko svojo vizijo za ta spot, tako da sta se njen stil in ideja popolnoma ujela z našimi željami.

Manca: Prav tako smo pri spotu za pesem “Late For The Party” sodelovali z Aleksandrom Petkovićem iz Beograda. Ima svoj bend Laplander, gledala sem jih na nastopu v Kinu Šiška. Po tem smo se pogovarjali in izvedela sem, da se ukvarja tudi z animacijo. In evo, mislim, da je na koncu s svojim delom zelo lepo prikazal »ljubezensko zgodbo med dvema koalama in roboti«.

Kot bend ste izjemno produktivni. V devetih letih ste izdali pet studijskih albumov in enega v živo. Od kod takšen fanatizem pri delu?

Manca: To pride nekako organsko, da izdamo nov album vsako ali vsako drugo leto. Posnameš album, veliko igraš, nato pride nova inspiracija in potreba, da s to inspiracijo nekaj narediš.

Tilen: Vsakič, ko delaš na nekem projektu in ga končaš, se neizogibno pojavi vprašanje “kaj zdaj”. Ali bo to nov album, turneja ali kaj drugega… Vse je odvisno od občutka in želje, vendar imamo vedno potrebo, da naredimo nekaj novega.

To se pravzaprav ne ujema s trenutnimi trendi. Glasbeniki in bendi večinoma snemajo nove albume po 3-4 letih. Ti so pogosto zelo kratki, komaj trideset minut. Vendar se to pri vas ne dogaja, vi ste res hiperaktivni.

Manca: Rada delam na nekem novem konceptu, da to ni samo ena pesem. Ko se mi štirje zberemo, se mi zdi najbolj smiselno, da delamo nekaj konkretnega in velikega.

Domen: Nedavno sem prebral v časopisu o Queens Of The Stone Age: “Vsak album je konceptualen album. In koncept je, da se drogiramo v puščavi” (smeh). Res je, pri nas ima vsak album nek koncept. Prvega albuma “Kangaroo’s A Neighbour” nismo mogli posneti drugače, vendar je bil res super, snemali smo ga v kleti “začaranega” gradu Kodeljevo. Drugi album “Wolkenfabrik” je bil produkcijsko zelo zahteven, snemali smo ga z Dantonom Suppleom, ki je za to priložnost prišel iz Anglije. Ta album je res prišel iz srca, od vseh naših izdaj je nekako najbolj “umetniški”.

Ker v svoji pesmi postavljate vprašanje „kam gre sreča“, ste vi srečni? Kaj je za vas sreča? In je “bird shit” pri vas prav tako znak sreče kot pri nas?

Domen: Da, to je tudi pri nas simbol sreče (gleda v nebo, če je kakšen golob).

Manca: Včasih sem srečna, včasih pa ne. Ko pa sem, se trudim, da to cenim.

Tilen: Srečen je tisti, ki pozna svojo vlogo in položaj v svetu ter je s tem zadovoljen. Ukvarjam se z glasbo in čutim, da je to moj smisel obstoja. In s tem bom nadaljeval, dokler bom imel ta občutek.

Domen: V življenjski praksi je to sinusoida. Stvari gredo včasih navzgor, potem pa spet navzdol. Veš, da obstajajo lepi trenutki, prav tako veš, da bodo hitro izginili, a trudiš se, da živiš v teh trenutkih.

Manca: Ja, »če nič ni večno, kaj je vredno«, kot v naši pesmi „Spaghettification“.

Kaj pa stoji za vašo sporočilom „ne rabim nič več zmagat“? Mladi ste, in zagotovo morate še veliko zmagovati, pred vami je toliko izzivov…

Manca: To je čustveni vidik življenja v pesmi „Sonce pomaranča“. Ne gre za ambicije, kariero ali željo po napredku, temveč za tisti občutek, ko z neko osebo doživiš »čustveni vrhunec«. Ko se ti zdi, da si zmagal, ker deliš življenje z nekom, ob komer se v tistem trenutku počutiš dobro.

In ko te ta oseba zapusti?

Manca: Potem bom napisala novo pesem (smeh).

Priznati moram, da me je ena vaša pesem resnično ganila. Morda je to zaradi mojih let in zavedanja, kam gre ta svet, toda resnično imam ta občutek „I don’t know how to make friends“. Od kod to prihaja, zakaj nam je vedno težje komunicirati drug z drugim in se razumeti?

Manca: To je to, ko se v določenih trenutkih počutiš kot “vesoljec/outsider” .

Tilen: Vse gre proti ultra-individualizmu, vsi preživimo veliko časa na računalnikih in telefonih in nihče se več ne sprašuje, kaj drugi počnejo ali kako se počutijo. Vse bolj se osredotočamo na “jaz” in vse manj na “mi”.

Kot ste že sami rekli, “če nič ni večno, kaj je vredno”. Torej, kaj je tisto, kar je vredno in pomembno?

Manca: Če se to stalno sprašujem, je bolje, da izklopim možgane. Živeti moraš v vseh trenutkih, tako v dobrih kot v slabih.

Še vedno ste zelo mladi, vendar ste skozi svojo glasbo odprli že veliko življenjskih in filozofskih vprašanj. Zakaj se malo ne sprostite?

Manca: Takšni smo (smeh). Ko smo skupaj, pogosto razpravljamo o takih temah.

Kako torej dojemate in doživljate svet okoli sebe? Kako se počutite v njem?

Manca: Vse je tako zmedeno. Obstajajo trenutki, ko se mi zdi vse tako lepo, in potem trenutki, ko sovražim ves svet. Ima kdo pametnejši odgovor?

Tilen: To so res težka vprašanja, čeprav se ukvarjamo z njimi. To je tako, kot da bi nas vprašal, zakaj obstajamo.

„Spaghettification“ … Če prav razumem, gre za črno luknjo, ki te, ko stopiš vanjo, razvleče kot kuhane špagete.

Manca: Da, razvleče te kot kuhane špagete.

Ampak, o kakšnih črnih luknjah govorite?!

Manca: Hahaha, to je klasična filozofska tema Koala Voice. Najprej smo imeli jam session, ki je trajal kakih dvajset minut. Kasneje smo ga poslušali, in Tilen je med poslušanjem dodal neko zgodbo o tem, kako je bral o črnih luknjah. Po njegovi zgodbi se mi je zdel naslov „Spaghettification“ odličen za ta jam session in to, kar je kasneje postal. Torej, najprej smo imeli jam session in naslov, besedilo pa je prišlo, ko smo posneli instrumental.

Ko smo že pri vesoljskih temah, v sodobnem svetu se vse dogaja z bliskovito hitrostjo. Starejšim generacijam ta hitrost nikakor ne ustreza. Kako se vi kot mladi ljudje, polni življenja in energije, soočate s tem pospeševanjem?

Manca: Uh, tudi nam to ni všeč.

Tilen: Ne smeš se prepustiti tej hitrosti, ker imaš svojo. Zdaj, kaj drugi počnejo…

Domen: Dajemo si priložnost, da si vzamemo čas zase, da smo skupaj, razmišljamo, se pogovarjamo, igramo… Vemo, da obstaja milijon drugih stvari, ki jih moramo opraviti, vendar je vse v redu, dokler se lahko vsaj malo distanciraš od vsega tega. Verjetno je zato v naših pesmih toliko kontrastov: glasba je pozitivna, besedila pa nekoliko bolj življenjska.

Manca: Ja, res je super kombinacija, da lahko plešeš na naša depresivna besedila.

Na koncu, komu in zakaj rečete „Auf Wiedersehen“ na zadnjem albumu? Kje vlečete črto, od koga (česa) se poslavljate?

Manca: Pravzaprav našim pesmim rečemo „auf wiedersehen“, želimo jim srečno pot, ker smo, kot vedno, pripravljeni na nove stvari. To je „nasvidenje“, ne „zbogom“. Torej, gre za bumerang.

Tilen: Smešno nam je, kako drugi ljudje to razumejo. Nekateri so takoj vprašali: „Ali je to zadnji album, ki ste ga posneli?“, drugi so imeli drugačne asociacije… Vsak ima svojo interpretacijo tega albuma.

Ker vas v Španiji zelo obožujejo, bi bil morda najboljši prevod „hasta mañana“. Ali po slovensko – „na svidenje“.

Tilen: Lahko tudi „se vidimo“ (smeh).

Manca Trampuš, Domen Don Holc i Tilen Prašnikar (Koala Voice): Ne radimo ništa bez koncepta

Tagovi: Domen Don Holc, Koala Voice, Manca Trampuš, Tilen Prašnikar